Površinsko aktivne snovi iz aminokislin

mino kislinske površinsko aktivne snovi lahko razdelimo na dva osnovna tipa.

Prvi tip je v glavnem razdeljen na dve kategoriji, ena je N-substituirana spojina, druga pa C-substituirana spojina. V N-substituiranih spojinah je amino skupino nadomeščeno s hidrofobno skupino ali karboksilno skupino, ki izgubi alkalnost; V C-substituiranih spojinah je karboksilno skupino nadomeščeno z amidno skupino ali estrsko skupino. N-acil aminokislinske površinsko aktivne snovi so tipične N-substituirane spojine, ki so anionske površinsko aktivne snovi. V svoji molekularni strukturi amidne vezi povezujejo hidrofobne skupine in hidrofilne skupine. Amidne vezi imajo močno vezivno sposobnost vezave vodikovih vezi in jih lahko prekinemo v kislih razmerah, zato imajo dobro biorazgradljivost. C-substituirane spojine so estri ali amidi in spadajo v kationske površinsko aktivne snovi.

Druga vrsta spojin ima v svoji molekularni strukturi amino in karboksilne skupine, kot tudi dve vrsti N-substitucije in C-substitucije, glavne vrste pa površinsko aktivne snovi N-alkil amino kisline. To je amfoterno ionsko površinsko aktivno sredstvo.

Med tremi aminokislinskimi površinsko aktivnimi snovmi so najbolj raziskane N-acil amino spojine in so zelo cenjene zaradi nizke toksičnosti in visokih bioloških razgradnih lastnosti.